Organsko ročno izdelano milo - Mumie 

Organsko milo z MUMIE kožo prehranjuje s potrebnimi mikroelementi in biološko aktivnimi snovmi, obnavlja presnovne procese v celicah, izboljšuje cirkulacijo in naredi kožo mehko in prožno. Hkrati pa odpravlja stres in napetost. Zaradi protivnetnih in pomirjajočih učinkov, Milo z MUMIE pomembno prispeva k pospešitvi uničenja patoloških procesov v koži (povečuje regeneracijo tkiva, spodbuja hitrejše celjenje, čisti odmrlo tkivo, zmanjšuje možnost brazgotin). Ročno izdelano milo je poseben proizvod, ki vsebuje glicerin, ki že sam po sebi nase veže vlago.

Uporabljene rastlinske maščobe:

 Palmino olje

 Kokosovo olje

 Oljčno olje

 Sojino olje

 Sončnično olje

Dodatki: Hladno stiskano bučno olje, eterično olje mete in olje grozdnih pečk.


Napotek: Milo je potrebno hraniti v podstavkih za mila, pri katerem voda lahko odteka in se milo po uporabi tudi posuši. Neuporabljeno milo pa hranite na hladnem, suhem in temnem prostoru.

Zgodovina Mumie:

Prve omembe MUMIE so stare več kot tri tisoč let. MUMIE ni bilo znano le v Babilonu, Perziji in Egiptu, temveč tudi v Grčiji, Rimu, zagotovo pa v Aziji. Sama beseda MUMIE (včasih jo imenujejo tudi kot Mimio, Mumjo, Mumijo, Mumyo, Mumiyo…) ima verjetno svoj izvor v grščini, kjer pomeni "Ohranjalec telesa". To je ime, ki se najbolj pogosto uporablja v zahodni civilizaciji.

Tibetanci MUMIE imenujejo Brogshaun - v prevodu gorska nafta, Indijci Shilajit, V Arabskem svetu pa MUMIE označujejo kot Chafiz-al-Adzsod ali Arakul dzibal - gorski znoj.

Že stari Sumerci so MUMIE uporabljali kot zdravilno sredstvo. O MUMIE so pisali tudi v Vedas - indijskih svetih knjigah. Pogosto je omenjeno v medicinskih spisih kot so: Susruta-Samhita, Ccaraka-samita ter v Kitajski knjigi medicinskih problemov. Skrivnost MUMIE in njene uporabnosti so od nekdaj ustno prenašali iz roda v rod samo v premožnih zdravniških družinah.

MUMIE je moč najti v delih Aristotela, ki je raziskoval vpliv na ljudi in hkrati zapisoval različne načine uporabe tega čudovitega sredstva. Omenjeno pa je tudi v delih Aristotelovega učenca Aleksandra Velikega in drugih (Shirasi, Tabib).

Tudi v cerkvenih krogih so zelo dobro poznali (in še vedno poznajo) MUMIE. Pa tudi najbolj znani srednjeveški predstavniki medicinske znanosti kot so bili Avicena, Paracleus, Agricola, Quiricus, Servet in ostali so poznali MUMIE in ga seveda tudi uporabljali.